Pred devetimi leti

Na današnji dan pred 9 leti…

sem prvič stopila na baseball igrišče. Nekaj dni je že potekala korespondenco po mailih, ko sem v študentskem časopisu gradbene fakultete Most zasledila članek, da Lisičke iščejo nove igralke. Bila sem prvi letnik, ravno sem prenehala z biatlonom in po parih mesecih neaktivnosti, s kar nekaj kilogrami že preveč, se mi je ideja zdela zelo privlačna. Kontaktirala sem jih ter dobila informacijo, da treningi potekajo v Škoflji Loki, vsak ponedeljek in sredo. Malce sramežljiva in prestrašena sem s seboj zvlekla še cimro za moralno podporo. Takrat še z Golfom II sva se iz Ljubljane peljali v Škofjo Loko, kjer naj bi bilo v stari vojašnici baseball igrišče. Čakava in hodiva okoli igrišča in ob uri se res prikaže trop punc s trenerjem na čelu, ki hodijo čez igrišče. Najprej samo opazujem, potem pa me Nina le pošlje tja. Pridem in vprašam: »Živjo. Katera je Tjaša? Po mejlih sva se pogovarjali, da pridem pogledat trening.« Aleš aka Mravla, takratni trener Lisičk, me takoj napade: »Kje pa imaš opremo? Imaš kaj sabo? Preobleci se.« »Ampak jaz sem prišla samo malo pogledat.«  »Nič, kar preobleci se in poskusi.« Nekako tako je šla naša korespondenca. Željna preizkusiti nekaj novega sem se hitro preobula in preoblekla ter že dobila v roko rokavico. Še danes se spomnim, ko smo trenirali obrambo, mi bi bilo jasno kaj točno naj bi delala. Rekli so mi, ti samo posnemaj Matejo pred seboj. Kasneje mi je bilo jasno, da sem takrat trenirala na drugi bazi.

Lisičke so me takoj sprejele kot svojo in že zelo kmalu sem sem znašla na prvem turnirju slowpitcha, kjer sem vsaj ugotovila kako izgleda igrišče ter par tednov za tem smo se že peljali v Novo mesto, kjer je bil turnir fastpitcha.

1928724_57947139427_9685_n

Kdo bi si mislil, da bom 9 let po tem še vedno v tem športu. V tem času sem bila na 5 slowpitch evropskih prvenstvih, 3 reprezentančnih fastpitch ter še na 4 klubskih fastpitch evropskih prvenstvih. Ne vem koliko mednarodnih turnirjev je za nami, prevoženih kilometrov skupaj s puncami, smeha, druženj, dobre volje in prijateljstva. Ta šport me je čisto prevzel. Tudi v trenutkih, ko je težko, ko nimaš volje, da bi šel na trening, veš, da bodo tam tudi drugi. EKIPA. Ekipa z istim ciljem, z istimi pogledi, z isto željo. Z željo, da kar čim večkrat ujamejo, vržejo in kar najbolje odbijejo tisto rumeno žogico.

Softball je šport, ki ga težko obvladaš do potankosti. Za marsikoga predstavlja večni izziv. Ko se že čisto navadiš na eno pozicijo, je še vedno toliko majhnih detajlov, ki jih je težko predvideti (kam bo odbita žoga, kako se bo odbila na igrišču, kje bo soigralec, …) Kaj šele, da bi se res dobro znašel na čisto vsakem položaju. Izziv, ki se ga v veseljem lotevam že toliko let.

12472709_10153735860512293_7558020045206486273_n

Poleg vsega pa ti šport lahko da tudi toliko drugega. Predvsem ekipni šport. Dobra prijateljstva so se ustvarila v teh 9 letih, tudi ljubezen in veliko različnih znanj, kompetenc, ki so mi še kako pomagala v življenju in verjamem, da mi bodo tudi v prihodnosti. Šport te lahko tudi zasvoji. In dokler je zasvojenost šport, mislim, da to ni nič slabega.